V roki sem držala belo vrtnico. Njeni ostre bodice me niso motile. Prste sem še bolj ovila okoli njenega krhkega, zelenega stebla. Po licih so mi tekle solze. Vsaka solza, ki je zmočila moja lica me je spomnila na pokojnega očeta. Ustnice so mi zadrhetle. O, oči, ko bi se enkrat vrnil! Prste sem še bolj ovila okoli stebla in iz prstnih blazinic mi je začela kapljati topla kri. Naj mi ogreje ledeno srce... Lahko sem čutila kako se je trgalo na kosce. Trepalnice sem imela že čisto premočene. Tesno sem zaprla oči in iz očes so solze pritekle v večjem številu. NIsem si jih obrisala. Bolečina v mojem srcu se nikoli ne bo mogla pokazati navzven. Nikoli. Preveč jo je. Zajela je vsako celico mojega telesa. Stala sem pred grobom očeta. Ko sem odprla oči sem na marornatem kamnu videla njegovo ime. Počutila sem, kot, da bi nekdo zapičil nož v moje srce. Zahlipala sem ter se sesedla. Obraz sem zakopala v krvave dlani in vrtnico spustila tik pod njegovo sliko. Imel je prelepe, sijoče črne lase in tople rjave oči. Njegov nasmešek je bil nežen in spokojen. Čeprav nisem hotela so me spomini še bolj prizadeli.

Sedim v očijevem naročju. Pred nama je razgrnjen ogromen zemljevid sveta. Oči se smehlja in me boža po razmršenih laseh. S prstom pokaže na Maldive. Na majhne otočke. Poboža me po licu.
"Nekega dne greva skupaj tja..."
Šepne. Izbuljim oči ter z otroškim glaskom odgovorim.
"Ampak to je dalec!"
Zaslišim očijev smeh.
"Bova pa letela z letalom."
Reče ter iz žepa potegne majhen listek.
"Napiši... Prva točka..."
Vzamem svinčnik ter se nagnem nad listek. Jezik mi moli iz ust.
"M-a-l-d... Ne d je v drugi smeri, sonček moj... I-v-i."
Čez nekaj časa s svojo prvošolsko pisavo napišem Maldivi.
"Pridna."
Me oči pohvali.
"Obljubis?"
Vprašam a v tistem trenutku v sobo pridrvi mami s kupom oblek.
"Han! Pomagaj mi s temi nadležnimi cunjami!"
Oči me previdno spusti z naročja mi pomežikne nato pa s hitrimi koraki odide iz sobe.

*i* Nikoli nisva šla na Maldive. *i*

Skupaj z očijem namakava noge v morje. Gledava sončni zahod. Sonce se bo kmalu potopilo v morje. Tukaj sem že malce starejša. V kakšnem tretjem razredu.
"Poglej!"
Vzklikne oči ter pokaže na jadrnico, ki se blešči v sončni zarji. Odprem usta. Videti je naravnost veličastna. Oči me objame okoli ramen ter mi začne tiho šešetati melodijo.

*i* Kaj vse bi dala, da bi jo še enkrat slišala. *i*

"V šoli me zafrkavajo."
Trmarim. Roke imam prekrižane na prsih. Tukaj sem v šestem razredu. Oči se nasmehne.
"Če ti še kdaj kaj naredijo ali rečejo pokliči mene!"
Pokimam.
"Vsi bi popadali od strahu:"
Se zahihitam.
"Gusar Han v napad!"
Z globokim glasom reče oči ter z rokami naredi kot, da je nad glavo dvignil sabljo. Oba se zareživa.

*i* Koga naj zdaj pokličem? *i*

Očijev smeh in tople oči.


*****

Od bolečine v srcu sem se v joku zvijala pred grobom. Deževalo je.
"Oči pridi nazaj!"
Sem zakričala. Udarjala sem po grobu.
"Pridi nazaj! Potrebujem te! Zakaj si, kar šel?! Me slišiš?! POTREBUJEM TE! NE MOREM BREZ TEBE! Lagal si mi!"
Lica imam že čisto premočena zaradi solz. Celo telo imam že premočeno zaradi dežja. Ne vem kdaj sem zaspala. A, ko sem se zbudila sem ležala na grobu. Ne bo se vrnil... Še vedno se spomnim kako sem odšla v očijevo sobo, da mu pokažem risbo. Ležal je na postelji. Bila sva sama doma. Stresla sem ga a se ni prebudil. Kar tako me je zapustil. Odprla sem njegov telefon, da pokličem rešilce in za odzadje je imel najino sliko, ko sva oba v smučarski opremi in kaževa jezik.